Projekt: Communities Go Circular
Dogodek: Krožne skupnosti – sistemske rešitve ponovne uporabe (WP4 – System solutions for reuse centers and reuse companies)

Datum: 14.2.2023
Kraj: Krško, Krožni laboratorij Knof

1. delavnica: STANDARDI DELOVANJA REUSE CENTRA, PROCESI DELA, VIRI MATERIALA

Uvod

Z namenom iskanja sistemskih rešitev ponovne uporabe smo 14. 2. 2023 v Krožnem laboratoriju Knof organizirali delavnico namenjeno ključnim deležnikom s področja delovanja centrov ponovne uporabe ter zainteresirani javnosti.

Udeleženci delavnice so bili različne organizacije, ki se ukvarjajo s ponovno uporabo, med njimi tudi Knjižnica reči Ljubljana in ZEOS, komunalna podjetja, pa tudi predstavniki ARSO.

Program dogodka:

• Uvod in predstavitev projekta Communities go circular – 5 min – Polona Hrovat Mavsar – vodja razvojnih projektov
• Predstavitev podjetja Knof so.p. – 2 min – Mojca Žganec Metelko – direktorica
• Case study about second-hand clothes in Slovenia – ESC prostovoljka Yazilia Yunusova
• Interaktivna delavnica – okvirno 90 min
• Sklepi
• Ogled Krožnega laboratorija Knof

Metodologija:

Delo je potekalo na način interaktivne delavnice, kjer je potekalo delo v parih na prej določene teme. Teme so bile izbrane na podlagi predhodne analize vseh procesov dela v reuse centrih, različnih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje reuse centra in doseganje okoljskih učinkov. Teme so bile združene v 5 skupin.

Obravnavali smo 5 tem:

1. merjenje učinka in okoljevarstvena dovoljenja;
2. branding in komuniciranje;
3. izvor izdelkov, obdelava in priprava na ponovno uporabo;
4. kadri in statusna oblika podjetja;
5. lokacija, način prodaje, cenovna politika.

Delo v parih je potekalo v obliki ciljno vodene diskusije z vihranjem možganov, kjer smo preko skupinskega dela za vsako temo analizirali trenutno stanje, zaznane izzive in potrebe in predlagali rešitve na te izzive in potrebe. Na koncu so vsi pari predstavili svoje ugotovitve, čemur je sledila skupinska diskusija.

Povzetek ugotovitev interaktivne delavnice

A. merjenje učinka in okoljevarstvena dovoljenja;

Pri merjenju učinka so udeleženci izpostavili definicijo »odpadka«. Kdaj nek predmet postane odpadek in ali je sploh potrebno, da se ga klasificira kot odpadek, če se ga prestreže, preden pride na zbirni center. Sploh ima beseda odpadek negativno konotacijo.

Z vidika merjenja učinkov ni informacij oz. pregleda kaj se z materiali dogaja. Potrebno bi bilo izmeriti, kako ponovna uporaba neposredno vpliva na zmanjšanje splošne potrošnje predmetov. Izziv na področju ponovne uporabe je ravno v premalo informacij ter podpornem okolju, saj podjetja ne vedo kako se lotiti izmere učinkov, na splošno pa še vedno velja stigma glede ponovne uporabe ter popravil.

Nekaj predlaganih rešitev je uskladiti cene predmetov iz ponovne uporabe z aktualnimi cenami na trgu oz. spodbuditi sistemsko rešitev (npr. s penali) za dvig cene novih »instant« predmetov (hitra moda in pohištvo idr.).

Za lažjo komunikacijo in spremembami vedenja posameznikov in podjetij je potrebna vztrajna komunikacija in marketing, vključiti tematike v šolske kurikulume ter spodbuditi ponovno uporabo v klasičnih trgovinah.

Ponovna uporaba se lahko promovira predvsem s kakovostnim merjenjem učinkov ter transparentnostjo toka surovin.

B. branding in komuniciranje;

Pri brandingu in komuniciranju se deležniki poslužujejo vseh razpoložljivih kanalov, od e-mail obveščanja, socialnih omrežjih, klasičnih medijev, aktivacije javnosti pri objavah, vsebinskega marketinga. Pri komuniciranju so zelo pozorni, da komunicirajo second hand in vintage, reuse kot modni trend, ne kot »socialno podporo«.

Pri tem se deležniki soočajo z izzivi na področju premalega dosega v primerjavi s konvencionalnimi trgovci, veliko manjšim budžetom za oglaševanje. Kupci, obiskovalci so premalo številčni in kupijo malo, v primerjavi z obiskom in nakupi v konvencionalnih trgovinah z novimi oblačili in predmeti. Deležniki ugotavljajo, da kupci še vedno ne razumejo poslanstva reuse trgovin, novih trendov, sramežljivi so tudi pri poseganju po predelanih in »apcikliranih« izdelkih, oblačilih.

Kot rešitve deležniki predlagajo vzpostavitev sodelovanja reuse centrov s konvencionalnimi trgovci (tudi supermarketi) in večjimi, prepoznavnimi proizvajalci, ki se že zavedajo trajnostnih trendov in se usmerjajo v razširjeno odgovornost proizvajalcev. Priložnost predstavlja tudi še večje vključevanje in aktivacijo javnosti, kupcev, da objavljajo svoje izkušnje, prepričanja, nakupe, sodelovanje z mladimi kreativci, fotografi za nove, zanimive vsebine in sodelovanje z blogerji.

C. izvor izdelkov, obdelava in priprava na ponovno uporabo;

Tema izvora izdelkov, ki se prodajajo v reuse centrih, secondhand in vintič butikih vse bolj prihaja v ospredje, saj imajo reuse centri, ki zbirajo lokalne predmete in oblačila, jih sortirajo in ponujajo naprej v lokalnem okolju neprimerljivo večji okoljski učinek kot mednarodne verige secondhand podjetij, ki v Sloveniji na primer prodajajo rabljena oblačila iz Poljske, Danske, Anglije, oblačila, ki jih zbirajo v Sloveniji preko t.i. kontejnerjev pa še vedno romajo v Afriko na črne trge secondhand oblačil, od koder jih večina pristane na divjih odlagališčih in zelo onesnažuje tla, živali in morje.

Deležniki prepoznavajo, da so viri za predmete iz ponovne uporabe:

• donacije občanov direktno v reuse centre,
• nakupovanje/naročanje zaloge rabljenih oblačil iz tujine (uvoz),
• prevzem »odpadnih« še uporabnih oblačil na komunalnih podjetjih,
• donacije občanov v zbiralnike oz. kontejnerje.

Pri tem deležniki opažajo številne izzive, predvsem je problematična ogromna količina teh predmetov, od katerih je večina neprimerna za direktno oz. enostavno ponovno uporabo (50-70%). Zaradi velike količine je za sortiranje potrebno veliko časa, kadrov, prostora, obstaja pa pomanjkanje primerne tehnologije v Sloveniji. Veliko zbranih predmetov je umazanih in zahtevajo čiščenje, kar povzroča dodatne stroške in onesnaževanje. Veliko oblačil zahteva tudi popravila, ki so problematična, ker so zamudna, pa tudi vse manj ljudi zna oz. je pripravljenih opravljati popravila rabljenih oblačil, zaradi cenenosti oblačil. Največji izziv predstavlja to, da je vse več oblačil zasnovanih tako, da se hitro obrabijo, ne morejo biti popravljena, so sestavljena iz več manjših delov ali iz mešanih materialov, tako da ne morejo biti razstavljena in reciklirana.

Za možne rešitve deležniki predlagajo izobraževanje ljudi o pozitivnih učinkih ponovne uporabe, pravilnega zbiranja in doniranja oblačil, o točkah zbiranja ali celo »potujoči zbiralnici«. Pomembna je transparentnost delovanja reuse centrov, komuniciranja okoljskega učinka in vira oblačil. Potreben je razvoj, ki bo upošteval celoten življenjski cikel oblačil (cradle to cradle princip), tudi s pomočjo digitalizacije, pri tem deležniki izpostavljajo podporo države.

D. kadri in statusna oblika podjetja;

Deležniki ugotavljajo, da reuse centri vključujejo celo vrsto poklicev: SERVISER, RAČUNALNIČAR, ŠIVILJA, MIZAR, KREATIVNI VODJA, LOGISTIKA, TRGOVEC/PRODAJALEC, OSEBA ZA RAZVOJ/MREŽENJE, SPLETNA PRODAJA, VIZIONARJI (ljudje ”nove dobe”).

Osebe so v reuse centre vključene na različne načine:

• Projektne zaposlitve
• Prakse na šoli – preizkus lastne sposobnosti, interesa
• Prostovoljstvo
• ESE – prostovoljci iz tujine
• Probacija
• Zaposleni dobijo dodatne zadolžitve (prinesi-odnesi, notranji menjalni krog)
• Korporativno prostovoljstvo – kampanje
• ”Delovne akcije”
• Prodajalci v obstoječih klasičnih trgovinah
• Sodelovanje s šolami – oblikovalci, modno oblikovanje, fotografske in medijske šole

Različne so tudi pravne oblike reuse centrov v Sloveniji:

• Neprofitni d.o.o.
• Socialna podjetja – tržno usmerjena, dodana vrednost
• Zadruga – so.p.
• Javna podjetja – komunale
• Sodelovanje z raziskovalnimi inštitucijami, fakultetami – podatki iz tujine, okoljevarstveniki
• S.p. – ji

Izzive na področju kadrov in statusnih oblik so deležniki prepoznali predvsem v tveganju po izumiranju starih poklicev, znanj in veščin. Obstoječi serviserji so dragi, zelo zaposleni, ročne spretnosti izumirajo in niso »popularne«. Po drugi strani deležniki opažajo zanimanje med mladimi po tečajih šivanja.

Kot rešitve deležniki predlagajo merjenje družbenega in okoljskega učinka reuse centrov ter prepoznavanje dodane vrednosti te dejavnosti ter sistemsko podporo. Predlagajo naj Zavod za zaposlovanje, ki organizira številna usposabljanja za brezposelne, le-te usmerja v pridobivanje ročnih spretnosti – konkretno tečaje popravil bele tehnike, oblačil, pohištva, tudi oblikovanje NPK – nacionalne poklicne kvalifikacije za reuse poklice (serviser, mizar, šivilja). Mizarji in serviserji, ki so v pokoju, bi lahko sodelovali kot mentorji pri neprofitnih projektih nevladnih organizacij, ki bi bile podprte iz strani proizvajalcev novih predmetov. Deležniki so predlagali tudi inovativne načine financiranja reuse centrov in centrov znanja, usposabljanja o ročnih spretnostih in izumrlih poklicih. Vir za financiranje bi lahko bili delno pokriti iz povečanja položnic za komunalo – manjših stroškov za obdelavo odpadkov, iz novega sklada za »reuse«, ki bi ga financirali iz negativne obdavčitve (diskriminacije) proizvajalcev in trgovcev hitre mode in hitrega pohištva (podobno kot ogljični kuponi). Tudi ekosklad bi lahko en del proračuna namenil za podporo redne dejavnosti reuse centrov, ki za stabilno delovanje potrebujejo dodatno finančno podporo (cca 500-1000 eur na mesec).

E. lokacija, način prodaje, cenovna politika;

Reuse centri delujejo na različnih lokacijah, nekateri se nahajajo na zbirnih centrih, nekateri so v starih mestnih središčih kot del turistične ponudbe, tretji se nahajajo v nakupovalnih središčih ob boku konvencionalnih trgovin. Reuse centri delujejo v manjših krajih tudi z manj kot 5000 prebivalci, kot v večjih mestnih središčih (v Ljubljani je okoli 20 reuse, secondhand, vintage centrov). Deležniki ocenjujejo, da je tržna lokacija zelo pomembna za uspeh poslovnega modela reuse centra. Politika cen se postavlja glede na ohranjenost predmetov, kakovost in blagovne znamke. Nekateri reuse centri pa predmete dajejo v ponovno uporabo brezplačno (primer prinesi-odnesi), s tem, da učinek ni toliko večji kot bi pričakovali v primerjavi z reuse centri, ki predmete prodajajo.

Največji izziv, ki ga deležniki opažajo je, da je vedno več inputa kot outputa, ter da je ponovna uporaba predvsem v domeni žensk (tako kot donatoric kot kupcev) in da fantje redko sodelujejo v tem sistemu. Omejene so tudi konfekcijske številke (kroji/velikosti), na drugi strani pa so lahko starejša oblačila izdelana iz zelo kvalitetnih materialov in krojev. Zelo je pomembna komunikacija s kupci, ponekod so rabljena oblačila še vedno tabu. Problem je tudi, da gre veliko oblačil še vedno med mešane komunalne odpadke.

Rešitve deležniki vidijo v zelenih javnih naročilih, vstopu ponovne uporabe v klasične trgovine, ki bi omogočale tudi popravila, lepem dizajnu (v skladu z globalnimi trendi), splošnem ozaveščanjem javnosti o trajnostnem načinu življenja.

Zapisnik pripravila ekipa KNOF

JAVNA RAZPRAVA:

Na podlagi ugotovitev iz vseh treh delavnic, ki smo jih izvedli v sklopu delovnega paketa Sistemske rešitve ponovne uporabe projekta Communities go circular, dodatnih komentarjev vseh udeležencev delavnic ter zainteresirane javnosti bomo na koncu pripravili predlog oz. smernice vladi za ureditev področja ponovne uporabe v Sloveniji kot izhaja iz Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 33/17, 60/18 in 44/22 – ZVO-2) in Zakona o varstvu okolja – ZVO-2 (Uradni list RS, št. 44/22 z dne 29. 3. 2022).

Časovnica:

• Objava vseh zapisnikov delavnic na spletni strani knof.si – do 15.7.2023
• Sprejemanje komentarjev, predlogov, pobud na zapisnike in ugotovitve iz delavnic – do 15.8.2023
• Oblikovanje končnega predloga oz. smernice vladi za ureditev področja ponovne uporabe v Sloveniji – do 15.9.2023