Podajajoči intervju s Sergejem Dobovškom, preoblikovalcem rabljenih lesenih izdelkov
30 novembra, 2021

Naš podajajoči intervju nadaljujemo v mizarski delavnici. Sergej Dobovšek v svojem prašnem zelenem delavnem kombinizonu vsak dan znova širi dobro voljo po KNOF-ovih prostorih. Preprost, nasmejan in vedno pripravljen na »akcijo«.

 

 

Kje in kdaj si izvedel za KNOF, kako dolgo si že pri nas?

 

Prvič sem za KNOF izvedel že pred leti, ko mi je Center za rehabilitacijo invalidov uredil sestanek z Mojco Žganec Metelko. Sprva se iz sestanka ni razvilo sodelovanje, na vse skupaj sem skoraj že pozabil. Kasneje, pa so me iz centra obvestili, da na KNOF-u iščejo nove sodelavce. Razgovor je bil uspešen in s prvim aprilom letos, sem postal član KNOF-ovega kolektiva.

 

Kakšno je tvoje delo na KNOF-u, si se naučil kaj novega, zanimivega?

 

Moje delo zajema vožnjo kombija, transport pohištva in delo v mizarski delavnici – brušenje, barvanje, montaža in demontaža pohištva. Delo je zelo dinamično in raznoliko, kar mi je všeč. Brušenje pohištva je enostavno, maska, zaščitna očala, da poskrbim za zaščito in ne mislim na nič. Že prej sem imel dobro razvite ročne spretnosti, kar mi pride zelo prav. Izziv je fino delo s pohištvom. Sem perfekcionist, s čim manj grobih posegov v pohištvo si želim doseči čim več. Obnoviti kos pohištva, da bo čim manj vidno za oko. Veliko sem se in se še učim od Francija, saj prej z obnovo pohištva nisem imel izkušenj. Že po naravi sem zelo radoveden, tako me je pritegnilo tudi apcikliranje. Sam imam rad klasično pohištvo, predvsem omare iz masivnega lesa. Pritegnili pa so me tudi apciklirani kosi pohištva s pridihom modernega.

 

 

Kako pa ti trajnostno živiš, kaj priporočaš ostalim?

 

V second hand trgovinah sem nakupoval samo dvakrat. Sicer spadam med ljudi, ki nimajo in ne rabijo veliko oblačil. Kupim samo takrat, ko nekaj res potrebujem in ponosim do konca. Živim na vasi, skrbim za samooskrbo. Drugače hrano kupujem od lokalnih kmetov. Pri nakupu novih stvari sem pozoren na njihovo kvaliteto in življenjsko dobo. Tudi pri nakupu avtomobila – kupim, redno vzdržujem in upam da mi bo čim dlje služil. Rad imam stvari, ki trajajo. Ljudje so začeli malo bolj razmišljati, saj se vse več govori o globalnih problemih na zemlji. 20 let nazaj so bile kmetije v okolici prazne in zapuščene. Sedaj pa me veseli, da so se mladi začeli vračati in obdelovati zemljo.

 

Kaj pa tvoj prosti čas, hobiji?

 

Rad hodim v hribe in se ukvarjam s športom. V prostem času delam tudi doma na naši manjši kmetiji, nameravam pa se tudi izobraziti na področju čebelarstva saj že imam svoj čebelnjak. Preden sem prišel v KNOF, sem izdeloval stvari iz usnja in pri tem zelo užival.

Sicer pa mi v življenju največ pomeni glasba. Ritem je povsod, najdem ga povsod in povsod me spremlja. Igram flavto in klarinet, trenutno pa se učim igranja na afriške bobne. Igram v skupini 8 ljudi. Štiri leta sem bil tudi član skupine The Stroj. Vsi naši instrumenti so bili izdelani ročno iz recikliranih stvari.

 

Kaj si želiš zase in za vse nas v prihodnosti?

 

Želim si, da bi se vsi navdušili za svet kakršen je bil 30 let nazaj. Svet, ki je bil enostaven. Medčloveški odnosi so dandanes zelo slabi, premalo komuniciramo in si pomagamo. Pogrešam prave, pristne odnose.

 

 

Intervjujala: Špela Osojnik

 

 

 

sl_SISlovenian