Iskreno o embalaži iz bioplastike
5 decembra, 2020

Razlika med tetrapakom in bioplastično embalažo je očitna, tako na videz kot pri recikliranju. Kaj pa razlika med embalažo pijače iz plastike in bioplastike? Bi bilo za potrošnike in naravo bolje, če bi plastično embalažo pijač zamenjala embalaža narejena iz bioplastike? Ali je vendarle njena reciklaža preveč podobna plastiki?

 

Iskreno o bioplastiki

 

Pojem bioplastike ima dva različna koncepta. V osnovnem pomenu označuje plastiko, narejeno iz biomase; imenujemo jo bioosnovana plastika (ang. biobased plastic). Pojem bioplastike označuje tudi plastiko, ki se organsko reciklira (naravno razgradi), to pa imenujemo biorazgradljiva plastika (ang. biodegradable plastic). Potrebno je vedeti, da ni vsaka bioosnovana plastika biorazgradljiva, po drugi strani pa ni vsaka biorazgradljiva plastika bioosnovana. Pojma se torej le deloma prekrivata, nepoznavanje tega podatka pa lahko vodi do neustreznega ravnanja z bioplastičnimi odpadki.

 

Bioosnovana plastika

je plastika, narejena iz biomase, torej iz snovi, ki izhaja iz obnovljivih virov. To so primarni kmetijski pridelki, npr. žita, koruza, krompir, sladkorna pesa, sladkorni trs ali rastlinska olja (sojino, ricinusovo, palmovo olje). Drugi vir biomase za pridelavo bioosnovane plastike pa so stranski oz. sekundarni pridelki iz kmetijstva, kot na primer slame in stebla, kostno-mesna moka ter industrijski odpadki iz živilskopredelovalne industrije, les idr.

Biorazgradljiva plastika

je plastika, ki se biorazgradi v različnih okoljih – odvisno od tega, za kakšno okolje je narejena. Tipi biorazgradljive plastike se glede na okolje, v katerem se biorazgradi, delijo na biorazgradljivo v kompostniku (domačem ali industrijskem), v prsti, v vodi ter na anaerobno biorazgradljivo plastiko. Ob prisotnosti kisika (tj. v aerobnih razmerah) se bioplastike ob delovanju mikroorganizmov razgradijo na CO2, vodo, mineralne soli ter novo biomaso. Ob odsotnosti kisika (v anaerobnih razmerah) pa poleg vsega naštetega tudi v metan (CH4). Narejena je lahko iz škroba, celuloze, s kemično sintezo, proizvedejo jo lahko mikroorganizmi, lahko pa je izdelana tudi iz fosilnih virov – torej iz iste snovi kot klasična plastika, ki ni biorazgradljiva. Glavna pogoja za biorazgradnjo biorazgradljive plastike sta prisotnost mikroorganizmov in ustrezna temperatura. Ostali pogoji (vlaga, prisotnost kisika, tip in gostota mikroorganizmov, koncentracija soli in drugo) pa zgolj določajo hitrost razkrajanja. Biorazgradljiva plastika je torej lahko bioosnovana ali pa tudi ne.

 

Postopki za pripravo biorazgradljive plastike

so lahko sintezni (kemijski) ali biotehnološki (pod vplivom encimov ali mikroorganizmov). Najbolj pogosti so:

– Priprava plastike na osnovi naravnega polimera, ki je mehansko ali kemijsko obdelan (npr. plastika na osnovi destrukturiranega škroba).

– Kemijska sinteza polimera na osnovi monomera, ki ga pridobimo z biotehnološko pretvorbo obnovljivega vira (npr. uporaba mlečne kisline iz fermentacije sladkorjev za proizvodnjo polimlečne kisline (polylactide, PLA)). V tem primeru je polimer narejen kemijsko na osnovi obnovljivega vira.

– Polimer, ki nastane v biotehnološkem postopku na osnovi obnovljivega vira (primer: fermentacija sladkorjev pri kateri naravni mikroorganizmi sintetizirajo termoplastične alifatske poliestre npr. polihidroksibutirat).

– Kemijska sinteza polimera na osnovi gradnikov pridobljenih po (petro)kemijskem postopku iz neobnovljivih virov.

 

Obstajata dve glavni vrsti bioplastike

  • PLA (poliaktična kislina) je običajno izdelana iz sladkorjev v koruznem škrobu ali sladkornem trsu. Je biološko razgradljiva in ogljično nevtralna. Za preoblikovanje koruze v plastiko se koruzna zrna potopijo v žveplov dioksid in vročo vodo, kjer se njegove komponente razgrajujejo v škrob, beljakovine in vlakna. Jedrca se potem meljejo in koruzno olje ločimo od škroba. Škrob je sestavljen iz dolgih verig ogljikovih molekul, podobnih ogljikovim verigam v plastiki iz fosilnih goriv. Nekatere citronske kisline se zmešajo, da tvorijo dolgoverižni polimer (velika molekula, sestavljena iz ponovitev manjših enot), ki je osnova za izdelavo plastik. PLA lahko izgleda in ima lastnosti polietilena (uporablja se za plastične folije, pakiranje in steklenice), polistirena (stiropor in plastični jedilni pribor) ali polipropilena (embalaža, avtomobilski deli, tekstil).
  • PHA (polihidroksialkanoat) izdelujejo mikroorganizmi, včasih gensko spremenjeni, ki proizvajajo plastiko iz organskih materialov. Mikrobi so prikrajšani za hranila, kot sta dušik, kisik in fosfor, vendar imajo na voljo visoko količino ogljika. Proizvajajo PHA kot zaloge ogljika, ki jih shranjujejo v zrncih, dokler nimajo več drugih hranilnih snovi, ki jih potrebujejo za rast in razmnoževanje. Podjetja nato shranijo mikrobiološko PHA, ki ima kemijsko strukturo, podobno kot tradicionalna plastika. Ker je biološko razgradljiva in ne škoduje živemu tkivu, se PHA pogosto uporablja za medicinske izdelke in tudi za embalažo za enkratno uporabo.

 

Glavne prednosti proizvodnje plastike iz obnovljivih virov

  • Zmanjšuje porabo fosilnih virov in ogljični odtis – manjše emisije CO2.
  • Biorazgradljiva plastika še dodatno zmanjša količine odpadkov, ki jih je potrebno odložiti na odlagališčih ali sežgati v sežigalnicah, s čimer se še dodatno zmanjša breme na okolje.
  • Je stroškovno konkurenčna, ima enak spekter lastnosti in uporabnosti kot plastika, pridobljena iz fosilnih virov.

 

Neželeni učinki proizvodnje bioplastike

 

Medtem ko se bioplastike na splošno štejejo za bolj okolju prijazne od tradicionalnih plastičnih mas, to ni nujno res, ko se upošteva življenjski cikel materialov.

 

Čeprav je biorazgradljivost bioplastike prednost, so za to potrebne naprave za industrijsko kompostiranje visokih temperatur. Žal pa ima zelo malo mest za ta proces ustrezno infrastrukturo. Zato bioplastike pogosto končajo na odlagališčih, kjer lahko primanjkuje kisika in lahko sprostijo metan, toplogredni plin, ki je za kar 23-krat močnejši od ogljikovega dioksida.

Zelo velika težava je, če se bioplastika ne zavrže pravilno, saj lahko kontaminira serije reciklirane plastike in poškoduje proces recikliranja. Če bioplastika kontaminira recikliran PET, se celotna serija zavrže in tako konča na odlagališču. Zato so potrebni ločeni tokovi recikliranja, da bi lahko pravilno reciklirali tako bioplastiko kot plastiko.

 

Zemljišča, potrebna za proizvodnjo biobazirane plastike, tekmujejo s proizvodnjo hrane, saj lahko pridelke, ki se uporabljajo za proizvodnjo bioplastike, uporabijo tudi za prehrano ljudi. Poleg tega tudi nafta, ki se uporabljajo za kmetijske stroje, proizvaja emisije toplogrednih plinov.

 

Bioplasti so razmeroma dragi; PLA je lahko za 20 do 50 odstotkov dražja od primerljivih materialov zaradi kompleksnega procesa, ki se uporablja za pretvorbo koruze ali sladkornega trsa v gradnike za PLA. Vendar pa se cene znižujejo, saj raziskovalci in podjetja razvijajo učinkovitejše in okolju prijaznejše strategije za proizvodnjo bioplastov.

 

 

Podatke iz spleta zbral:

Igor Hotko

 

 

Zero waste v Sloveniji

Zero waste v Sloveniji

Sam izraz zero waste se prvič pojavi že v 70-tih letih, iz njega pa se je razvilo zero waste...

Ko je trajnostno zabavno – 12 nasvetov za trajnosten življenski slog

Ko je trajnostno zabavno – 12 nasvetov za trajnosten življenski slog

“Biti bolj trajnosten ni lahko dosegljiv cilj, ki ga obkljukate in se premaknete na naslednjo stvar na seznamu – to je vseživljenjsko potovanje, učenje, eksperimentiranje, neuspeh, začetek znova in delitev vaše pustolovščine. Cilj je morda pomemben za vse nas, a vseeno šteje potovanje – ne glede na to, kako počasno ali hitro je.”

Manj smeti v vsakdanjem življenju, to je zero waste

Manj smeti v vsakdanjem življenju, to je zero waste

Ali je res potrebno tako zelo spremeniti udobje našega življenja, da prispevamo k manjšim kupom smeti v naši soseščini, da bodo naši otroci živeli v čistem okolju, pili čisto vodo, ki ne bo onesnažena z mikroplastiko (saj veste kam gre ovoj kapsule za pomivalni stroj, ki se čudežno stopi?)?

sl_SISlovenian