Razširjena odgovornost proizvajalcev
28 oktobra, 2020

Razširjena odgovornost proizvajalca (ROP) pomeni, da mora proizvajalec izdelka ali embalaže, ki jo daje na trg, plačati celotne stroške – od ločenega zbiranja transportne embalaže do obdelave končnih odpadkov zavrženega izdelka. ROP je leta 1990 zasnoval Thomas Lindhqvist kot strategijo za varstvo okolja. Cilj je bil zmanjšati skupni učinek proizvoda na okolje.  Proizvajalec proizvoda naj prevzame odgovornost zanj skozi ves njegov življenjski krog, še posebej z obvezo sprejemanja zavrženih proizvodov, reciklažo in končno odstranitvijo odpadka.

Sistem “razširjena odgovornost proizvajalca” se je sprva uveljavil na področju embalaže in odpadne embalaže. Na ravni EU se je nato vzpostavil še na področju vozil, električne in elektronske opreme ter pri baterijah in akumulatorjih. Uveljavitev koncepta razširjene odgovornosti proizvajalcev naj bi vzpodbudila proizvajalce k prepoznavanju, upoštevanju in preprečevanju ali omejevanju vplivov, ki jih ima njihov proizvod na okolje skozi ves njegov krogotok. Ta je sestavljen od izbire surovin, proizvodnje, distribucije, uporabe, do ravnanja z njim, ko ga potrošnik odvrže.

 

Razširjena odgovornost proizvajalcev pomika breme zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki od lokalnih skupnosti in davkoplačevalcev na proizvajalce. Sistem ROP temelji na predpostavki, da je za primerno ceno vsaj hipotetično vsak material oz. izdelek možno reciklirati. Vendar brez ustrezne infrastrukture zbiranja in predelave ter podpore in vključenosti širše družbe to ni realno. Odgovornost se ne more prenesti na proizvajalca, ne da bi bila vzpostavljena tudi ustrezna infrastruktura. 

 

 

 

 

Uveljavljanje sistema “Razširjena odgovornost proizvajalcev” 

 

V mednarodnem okolju so se sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca (ang. Extended Producer Responsibility) uveljavili zlasti na področju ravnanja z različnimi vrstami odpadne embalaže. Na ravni Evropske unije je načelo razširjene odgovornosti proizvajalca vpeljala Direktiva 2008/98/ES o odpadkih. Namen je zmanjševati količino odpadkov, spodbujati ponovno uporabo in recikliranje ter zagotavljati ustrezno ravnanje z masnimi tokovi teh odpadkov, ki ga financirajo proizvajalci. Ravnanje z odpadno embalažo je ena izmed okoljskih tem, ki je v Sloveniji postala pereča. Predvsem zaradi kopičenja odpadne embalaže pri izvajalcih javnih komunalnih služb. Pogosto je tudi prelaganje odgovornosti med družbami za ravnanje z odpadno embalažo, Ministrstvom za okolje in prostor (MOP) ter izvajalci javnih komunalnih služb.

 

ROP v Sloveniji

Slovenija ta sistem uvaja na podlagi zahtev evropskih direktiv, same aktivnosti pa so bolj podrejene prenosu leteh v uveljavljen sistem, kot pa izvajanju samih direktiv. Zaradi tega se v praksi pojavljajo številne težave. V Sloveniji se je instrument razširjene odgovornosti proizvajalca prilagajal obstoječemu pravnemu okvirju ravnanja z odpadki, namesto da bi bilo obratno. Pristopi pri različnih tokovih odpadkov so bili različni, skozi leta so se akutne težave reševale z različnimi delnimi in ad hoc rešitvami.

Najpogosteje prihaja do težav med proizvajalci odpadkov, upravljalci odlagališč (tudi nelegalnih) in okoliškimi prebivalci. V postopku je sprejem novega zakona, ki predvideva učinkovito uveljavitev ROP. Trenutno pa je reševanje odlaganja odpadkov (tudi zaradi neučinkovitosti inšpekcijskih služb) in finančno breme tega prepuščeno lokalnim skupnostim in njihovim prebivalcem. 

 

 

V Sloveniji je ravnanje z odpadki v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca uveljavljeno za:

odpadno embalažo, odpadno električno in elektronsko opremo, odpadne prenosne baterije in akumulatorje, izrabljene gume, izrabljena vozila, odpadne nagrobne sveče, odpadna fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi in odpadna zdravila. 

 

 

 

 

Razširjena odgovornost proizvajalca – Način izvajanja

 

Obveznost ROP se lahko izpolni na dva načina. V nekaterih primerih lahko proizvajalci sami uveljavijo ustrezen sistem ravnanja z odpadnimi tokovi. Večinoma pa se v sistemih razširjene odgovornosti proizvajalca pojavljajo družbe za ravnanje z odpadki. Preko njih proizvajalci izpolnjujejo svoje obveznosti iz naslova razširjene odgovornosti proizvajalca. Družbe, ki na trg dajejo samo odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, lahko svojo obveznost izpolnijo tudi sami z izdelavo individualnega načrta ravnanja z odpadno embalažo. Zato je pomembno razlikovanje med odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (»KOE« npr. konzerve hrane, plastenke, tetrapaki, škatle iz kartona, steklenice) in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (»NKOE« embalaža, ki nastaja v industriji, ne pri končnem potrošniku).

 

Pri prevzemanju NKOE v sistemu ni težav, ker je tovrstna embalaža čista in ima vrednost kot odpadna surovina. To pomeni, da se v tem delu v večji meri zagotavlja ponovna uporaba in recikliranje. Težave in različna tolmačenja predpisov nastajajo pri prevzemanju KOE. To najprej zberejo izvajalci javnih komunalnih služb, ki jo najprej skladiščijo v svojih skladiščih. Temu sledi odvoz in zagotavljanje ustreznega ravnanja družb za ravnanje z odpadno embalažo. Mešana odpadna embalaža vsebuje precej nečistoč, saj je med njo primešanih tudi precej odpadkov, ki ne sodijo v skupino mešane komunalne odpadne embalaže

Mešana odpadna embalaža predstavlja za družbe za ravnanje z odpadno embalažo precejšen strošek, saj ta ni primerna za ponovno uporabo ali recikliranje. Za te odpadke je treba v večji meri zagotoviti energetsko predelavo (sežig). To je sicer za družbe za ravnanje z odpadno embalažo nekoliko dražje, predvsem pa je bistveno višji strošek za vse prebivalce in državo, saj taka predelava okolje dodatno obremenjuje. Učinki delovanja shem se razlikujejo tako po materialnih tokovih v posameznih državah kot tudi pri istih materialnih tokovih med različnimi državami. 

 

 

 

Rezultat ROP 

 

Razširjena odgovornost proizvajalca je pomemben ukrep preprečevanja nastajanja odpadkov. Tisti, ki izdelek ali embalažo dajejo na trg, morajo plačati celotne stroške: od ločenega zbiranja do obdelave odpadkov. Če so stroški visoki, potem podjetja iščejo rešitve za vnovično uporabo in recikliranje ter tudi opuščanje embalaže in izdelkov za enkratno uporabo.

Opozoriti je pomembno, da ni sprejemljivo stroške ravnanja z odpadki prevaliti na državni proračun in s tem na vse davkoplačevalce. V tem primeru ne moremo pričakovati spremenjenega ravnanja podjetij. To pomeni nadaljnje naraščanje količin odpadkov, še zlasti takih, ki se lahko samo sežgejo. Dodatne zmogljivosti za sežig ne bodo rešile težav, saj bo država prisiljena iskati nove, bolj ali manj okoljsko sprejemljive peči. Takšno ravnanje z odpadki vodi v slepo ulico in v nasprotno smer od zakonodaje in strategij EU za zmanjšanje količine odpadkov. 

 

 

Igor Hotko

 

 

Odgovorna lesena svečka

Odgovorna lesena svečka

"Tebi v spomin poklanjam svečko, hkrati pa mi plamen gori tudi v srcu, ker naredim dobro delo."...